Diese Seite drucken

Pśi wšej wobśěžnosći jo zymje měrny a rědny cas

Awtor: Till Wojto stwórtk, 18. februar 2021

Zasněgowane su wjaski, wjaže, sćažki a drogi. Pěškarje a teke awta se pomałčej pógibuju a zda se, ako by ptaški na gałuzkach a w krickach na chylu wumjelknuli. „Pózastań!“ Take nam pśiwołajo kuždycke žywe stwórjeńko. Wokoło swójich wulow som źinsa sněg šupował, aby kisalik se teke k tym małym insektam dostał. Se wě, až to škrabanje šupy na drjewjanych sćěnach wulow pcołki znjeměrnijo. Chto ga wopytujo w zymjem pśi kšutem mrozu se do jich bydleńka zadobyś? Naraz jo jadna pcołka zamólona a rozdrjažnjona z wula wuleśeła. Ale w samem wokognuśu jo se južo z njeju něco stało. Jo se bricnuła do sněga a bawc, jo lažała! Njejo razka minutku warnowało a zmarznjona jo była. Pśi kšutem mrozu se nikomu derje njezejźo, gaž se wót swójich towarišow zdalijo! To jo mě do mysli pśišło a som tichtował, co ga take surowe zymje za nas luźi jo.

artikel pógódnośiś
(0 )
Pšosym zalogujśo se, cośo-li komentar dodaś