Na njeźelu zamrětych

Kak zas te zwóny głušnje du

njeźelu zamrětych

a kak zas z nami žałuju

wó našych njabogich:

„Wóśc nas, kenž sy na njebju!“

A dłujka smuga namšarjow

zas k cerkwi pśichada

a swěty zuk tych orgelow

zas k njebju rozlěga:

„Wuswěśone buźi twójo mě!“

Na kjarchobje su zežněte

wše snopy łońskich žnjow,

ak zernka zasej wósete

do Bóžych zagonow:

„Twójo kralejstwo pśiźi!“

Ja stojm pśi rowje góleśa

a ronim wjele łdzow –

„Och mója luba źowcycka!“ –

do jeje strusackow:

„Twója wóla se stani, ako

na njebju, tak tež na zemi!“

Žyn stoje boge syrotki

pśi swójej maśerce

a styknu swóje rucycki

a žebrje płakuce:

„Naš wšedny klěb daj nam źinsa!“

Chto toś se kśicy pśichyla

a wuźěra na row?

We gniwje stej šłej roztyla

a roztyl stej tež how:

„A wódaj nam naše winy, ako

my wódawamy našym winikam!“

Na rowje roža smaleta

a spózy młoda kšej;

nježli jo lěbda rozkwitła,

ga zajśpi starjejšej:

„A njewjeź nas do spytowanja!“

Na kij swój zechylony źo

tam starki z gmejnskich śpow,